Odpri oči, poglej okol, ta svet je zate…

15 08 2009

En mesec spanja je bilo dovolj. Zbudila se je. Vse bo v redu, bo.

  • Share/Bookmark


Kako nisem šla na Bled

25 07 2009

Želim si na Bled. Želim si s tabo na Bled. Ful. Ampak nisva šla.

Presenetil si me s svojo vztrajnostjo, ampak jaz vem kako se jo ubije. Ubila sem jo. Dobro sem jo ubila. In žal mi je. Pa ne dovolj očitno.

Želim si da me objameš, da me stisneš. Ampak stisni me zase, ne zaradi tega kar se dogaja. Stisni me tako kot da ti potrebuješ, ne kot da potrebujem jaz, ne kot da potrebujem zaradi tega kar se dogaja.

Želim si da bi se me dotaknil. Tako kot včasih. Da bi metuljčki zamenjali skrčen želodec. Ampak raje se ne dotikaj. Ni varno. Žalostna sem in sama, roke drži stran.

Nisem tvoja the one. Nikoli niti nisem bila, včasih si samo tako mislil. Kot misliš da me moraš peljati na Bled. Zakaj bi me peljal? Da pade “skrb”, ki misliš da jo moraš imeti, s tvojih ramen in lahko rečeš: “Okej, peljal sem jo na Bled, to je to, se slišmo k se slišmo, vidmo k se slučajno srečamo.”

In če bi odšla danes na Bled in se me ne bi dotaknil, bi bilo samo huje. In če bi me danes peljal na Bled in se me slučajno dotaknil, bi bilo še huje. Strah me je bilo. Bi me bilo.

Ker med nama je končano. Nič sva. Mogoče sva nekje v prihodnosti prijatelja, a morava najprej najti vsak svojo novo žrtev na kateri bova pasla oči, na kateri bova hranila metuljčke, s katero se bova omamljala…

Rekla sem da nočem iti pa ni pomagalo. Potem sem rekla, da se s tabo nimam kaj pogovarjati in je vžgalo v sekundi. Tvoj kratek adijo je končal telefonski klic. Nisi me rabil peljati na Bled, zato da se me rešiš. Sploh ne. Še videti me nisi rabil. Tako grdo sem povedala da se še sto let ne boš javil. Vidiš, v resnici te ne skrbi. V resnici je vse v redu. V resnici sva nič.

Zalij s pirom in v bistvu bi mi lahko rekel hvala.

  • Share/Bookmark


Ne smem Te in zato bi Te.

25 06 2009

Vračaš se k meni in jaz nisem nič manj nedolžna. Z odprtimi rokami Te sprejemam.

Prijatelja? Prijatelja.

V resnici nisi nikoli odšel in jaz nisem nikoli odšla. Samo postalo je drugače, novo, in se je bilo treba privaditi.

Potrebovala sem vse to, vse to kar se je dogajalo vmes. Potrebovala sem tistega, saj veš, potrebovala sem poljube, dotike, jezike, občutke, strast.

To je pomembno zame. Učila sem se in se tudi naučila, spoznavala sem in spoznala, preizkušala, dobivala in izgubljala. Iskala sem svoje meje, sebe, ljudi, tudi Tebe in še toliko drugih…

Motijo me Tvoji lasje in Tvoja ušesa in Tvoja rit. In mogoče bi me motil tudi palec na Tvoji desni nogi. To najbrž pomeni da nisi popoln, da nikoli ne boš, in zdaj to vidim, in nisem več zaljubljena.

Ampak ti se vračaš… s svojo fakin mononukleozo.1 In si nedosegljiv. To Te spet dela zanimivega. Ampak malo drugače. Brez želj po resni zvezi, brez zaljubljenosti…

Samo zato, ker se tvoja bolezen prenaša s slino me ima da bi te poljubila. Divje in grobo in dolgo in mokro, zalizala na polno. Ne smem Te in zato bi Te. Samo zato. No ja in najbrž mi boš vedno dišal.

Okej, pozabimo na vse skupaj, ker si 95% časa, ko se ne slišiva, vidiva in sploh nisva v stiku. totalno nezanimiv. Rada te imam ampak Ti nisi tisti. Skoraj ziher sem. Skoraj, samo zato, ker nikoli ne smeš reči nikoli, ja, samo zato. Ker teoretično…laj pa vem…mogoče sem pa jaz tista Tvoja.

Včeraj sem pravzaprav dojela da greva skupaj na počitnice.

Fajn si fajn. Vrni se. Kadar želiš. Kot prijatelj. Zaenkrat. Kljub tisti eni možnosti, ki si jo boš vzel ali pa pač ne.

Ni dovoljeno vse vedeti.

  1. bolezen poljuba ali http://www.viva.si/clanek.asp?id=2645 []
  • Share/Bookmark


Hudo

2 06 2009

Sanjaš se mi in slabo mi je. Na bruhanje mi greš. Ampak v resnici sva si pa ful podobna. Enkrat ti bom razkrila najino skrivnost. Ko boš odrastel. Upam da se bova spremenila. Nočem da ostaneva takšna kot sva. Grozna sva,  veš. Vseeno si ti hujši. Mnogo hujši.

  • Share/Bookmark


Brezveze

2 05 2009

Pa sem mislila…

  • Share/Bookmark


Nič

1 05 2009

Ničesar več nočem slišati.

Seveda lahko pokličeš, ampak sprejmem samo eno obliko pogovora, ki vodi v samo eno obliko druženja. “Prideš na film?”, “prideš na masažo?” ali v smislu “a se mi pomagaš učit?” Se razume kam stvar pelje. 

Nič drugega. 

Ne rabiva. Nočeva.

  • Share/Bookmark


V resnici te je pa minilo

30 04 2009

Žal mi je. Oprosti. Tisočkrat oprosti. Pa to ne bo pomagalo kajne. 

A se še spomniš kako sva se spoznala? 

Boli. Bolijo zapravljene priložnosti. Bolijo izgovorjene besede. In kar boli najhuje, da boli tebe.

Oprosti. Tisočkrat oprosti. In to še vedno ne bo dovolj. 

Ne morem prositi za novo priložnost. Ker ne smem. In ker je tako ne bi dobila, ker sem jih imela več kot dovolj.

Vse bi dala, da bi se šlo za ponos in kazanje premoči. Kot ponavadi. Da bi bilo kot ponavadi. Pa ni tako. Prvič v življenju, gre za nekoga drugega. Zate. Tebi ne morem tega narediti. Ne da ne morem, ne smem.

Prvič si prebolel, ko se je zgodilo drugič. Samo upam lahko, da nisi tega ali onega vzel za tretjič ali četrtič. 

Žal mi je. Oprosti. Tisočkrat oprosti. Ne bom več. Obljubim. Vem, da so stvari, ki se jih ne obljublja ampak jaz lahko obljubim. 

Daj mi priložnost da ti dokažem. Ne morem spremeniti, kar se je zgodilo takrat. In ti se ne moreš pretvarjati da se ni zgodilo. Ampak to lahko popravim. Samo zaupaj mi. Še zadnjič mi zaupaj in popravila bom. Tvoj ego bom dvignila v višave, ki si jih ne moreš zamisliti. Veliko višje bo, kot je bil, ko sem ti ga vzela. Pusti mi da popravim svoje napake. Všeč ti bo. Ti sploh ne veš.

Po resnici, ker se ne morem znebiti svojega egoizma, si želim, da bi bil zaljubljen vame. Lahko me tudi ljubiš, ker med nama je to mogoče. Želim si, da bi bil tako močno zaljubljen, da bi te zavrtela okoli prsta in bi bila tvoja. Dokler ne bi minilo. In tole bi znalo trajati. Če bi se jaz dovolj hitro spomnila.

Zderi se, name, bodi besen, pokaži mi. Povej mi, grobo, glasno, jezno. Povej mi resnico, povej, na glas, povej kaj sem ti naredila, pokaži mi, kaj sem izgubila. In čeprav te bom potem hotela še bolj, naredi to zase, pa čeprav bo pomagalo meni. Samo naredi nekaj, naj ne bo kot zdaj. Naj ne bo nič. Naj ne poslušam od drugih, naj ne poslušam od drugih o sebi, naj ne poslušam kaj drugi mislijo. Ker boli, ker boli na najhujši možni način. Ker bolijo upanja, ki prihajajo za mano. In ker bolijo misli, ki morda niso resnične.

Ne dvomim, da me imaš rad. Ampak a me imaš rad tako kot jaz mislim da me imaš. Čisto možno da ne. Več kot možno. 

In ko hočem od tebe samo eno stvar. Ko pozabim da sem zaljubljena, ker bi rada nekaj drugega. Ko bi dobil tisto kar hočeš tudi ti. Brez obveznosti, verjami, ne bi se obesila nate, ne bi te poskušala dobiti tako, ne na tak način. Ne bi te priklenila nase. Nikoli. Ne tako. Brez obveznosti. In ti me zavrneš. Pijan. Kako bolijo trdna tla. Torej med nama res ni ničesar več. 

Od nekoga drugega slišim, nekaj podobnega, kot si mi rekel ti. Da sex ni samo sex. Pomislim, da sem zavrnjena, ker je vse skupaj tako ekstremno. Tako hudo za oba, za oba, ki sva vedno super. Ne moreš, ker bi te bolelo. Utrip se dvigne, ker bi to pomenilo, da med nama še vedno je. Tisto. Dvigne se ob misli, da se temu upiraš. In zaboli ob misli, zakaj je temu tako. 

Preveč je. Premočno. Morda drugič v življenju vem kaj hočem. Res hočem. In ne morem opisati krasnega občutka, ko sem dvignila slušalko, ti pa si še pred živjo že pel. In ne smem.

Ne prepričujem se da nisi zaljubljen vame, prepričujem se da si. Dotakni se me, ker nedotikanje peklensko boli. Prosim. 

V resnici te je pa minilo. 

Oprosti. Tisočkrat oprosti. In ker to ni dovolj…

Zate.

  • Share/Bookmark


Po toči zvoniti je prepozno

25 04 2009

Ležim. Počivam. Tema je. Ne ni tema, mrak je. Rdeč lak luščim iz končno solidnih, skoraj lepih nohtov. Moje dlani so majhne, mrzle. Vedno mrzle. Dobro da nisi tukaj, premrzle so, da bi se te dotaknila. Tam za Rožnikom še vedno sije sonce. Sončno oranžna se preliva tam daleč. Sonce zahaja. Narisala sem črno črto. Trepalnice sem namočila v maskaro, dekolte in vrat okrasila s perlami. To je bilo včeraj. Danes sem brala knjigo. Nekoč sem jo že prebrala. V knjižnici sem si jo zaželela, družbo bo delala Cankarju, dokler se ne vrne na polico.

Po dolgem času sem čutila solze. Končno. Nisem jokala, morda kasneje. Z rokavam sem pobrisala zamegljenost z oči.

Počela bi neumnosti. Ne tiste poredne, tiste ki jih preziram, ki si jih ne upam, ki jih ne bom naredila. Vseeno se predajam mislim, kako bi bilo. Vem, zagotovo, ne bi bilo tako. In sanjam. V tem sem dobra. Pomoje to ni dobro. Nikoli se mi ni zdelo dobro. Nikoli se mi ni zdelo pametno poslušati srca. Sem tiste volje za crkljanje.

Bodi nežen. Objemi me. Tako kot veš in znaš. Obdrži me v objemu, da si odpočijem. Potem se dotakni. Nežno, a ne prenežno. Zakaj sploh govorim, saj veš kako. Nameni mi pogled, ne rabiš reči ničesar, lahko mi rečeš “kwa je mala” ali “ej srce…” Ne čakaj na odgovor, obdrži moj pogled. Poljubi me. Pritisni me nase, grobo, da te čutim. Da čutim vse. Zato globoko dihaš, da se najina trebuha zlepita. Sezi pod majico ali bolje, majic se kar znebiva. Tvoje roke naj bodo povsod. Tvoja koža naj bo moja koža. Bodi vsaj ti v meni, če že jaz ne morem biti več v tebi.

Kolik nežnosti potrebujem. Ampak samo danes, ker jutri bo drugače. Ker jutri bi te prosila naj bo hitro, grobo, naj boli in potem bi rekla adijo. Če bi bila prave volje, tiste zlobne, bi tik preden bi za tabo zaprla vrata rekla še hvala. 

Zaslužim si da ni po moje. Ne more biti, ker sem jaz tako naredila.

Kaj bomo pa zdaj?

  • Share/Bookmark


So you made your decision

20 04 2009

Odločitve je treba obvladati in obvladovati. Ti pa hočeš, da se odločim jaz. (Si hotel.) To je nemogoče. Ne zahtevaj tega od mene.

Ne zaupaj mi. Ko sem odločala o nama, ko sem se odločila da bom jaz odločala in ko si se vdal mojim odločitvam, sem odločila narobe. Tako zelo narobe. Veva oba.

Potem pa so odločitve pristale v tvojih rokah, ker sem postala šibka. Ker si mi vzel moč ali pa ker sem ti jo dala. Napaka. Ne obžalujem pravzaprav. Ni pomembno, odločil si se. Ni bilo narobe ali prav. Samo sprejela sem in mislila da je končano. Zakaj sem mislila da je končano, nimam pojma, ker ni nikoli končano. 

Potem so prišle nove odločitve. Takšne skupne. Ni nama uspelo, niso bile pravilne ali napačne, bile pa so zgrešene, ne enemu ne drugemu niso bile všeč. In konec koncev, tudi upoštevala jih nisva. 

Prišel si in rekel da se moram odločiti jaz. Med čim se sploh odločam. Rekel si, da je dober občutek in bil je dober občutek. Mislim pa, da so bili najini dobri občutki različnih izvorov, iz različnih razlogov, različni. Skupno jim je bilo le, da je sedlo, da je bilo dobro. V tistem trenutku. Bila je strast. Poželjenje. Ampak bilo je tudi nekaj več. 

Gledala sva se v ogledalo, lepa sva, nasmehnil si se. Izginila sva, en drugemu izpred oči. Jaz pravzaprav še dlje. Nisem ti povedala, nisem se poslovila, samo spakirala sem in odšla na šolsko ekskurzijo v Pariz. 

Nisem se odločila. Prepričujem se da se nisem, ampak se morda sem. Če sem se res, in res ne vem če sem se, se sprašujem, če sem se odločila prav? Če pa se slučajno še nisem odločila, se mi morda ne bo treba.

Zdaj razmišljam kako bi zlezla v tvojo posteljo. Se še odločam. Odločala se bom tako dolgo, da me bo minilo, da se bom odločila da ne smem. Ali pač. Ali pač.

  • Share/Bookmark


odločitve

12 04 2009

He said: “It feels good. Is that reason enough for you?”

Well… is it?

  • Share/Bookmark