Besede

2 08 2009

Ti je že kdo rekel “ljubim te”?

Ja. Rekel je: “itak ljubim samo tebe”

Dolgo nazaj.

  • Share/Bookmark


Pomoč

1 08 2009

Se spomniš, tako sva se objemala včasih, ko sva mislila da se ljubiva, ko so bili še metuljčki, ko sva mislila da se bova nekoč nekje poročila in imela familijo in hišo in psa. A ni bilo lepo? A ni bilo super da so bili tisti močni objemi kar tako, da sva malo travmirala in ohranjala zaljubljenost? Lepo je bilo.

Včeraj sva se spet objemala. Močneje kot kadarkoli prej. In bilo je huje kot vsi objemi in bolečine ki sva jih kadarkoli delila. Ampak je bilo vseeno lepo.

Ker sem pričakovala tvoj klic in bi ti blazno zamerila, če ne bi poklical. Ker si do pol treh zjutraj, neprespan vztrajal z mano. Ker nisi pustil da je po moje. Ker je bilo po tvoje. Ker si me stiskal in dihal vame in me držal ob sebi in me tudi obdržal. Ker sem videla v tvojih očeh grozo, skrb in slabo vest. Ker si naglas rekel da sem del tvojega življenja, da je moja družina del tvojega življenja. Ker sem ti morala povedati tisto kar nisem hotela povedati in ti nisi hotel slišati. Ker si z mojih ramen vzel kos teže ki me je tlačila. Ker si me prosil da se ti javljam. Ker si hotel vedeti če se pogovarjam če dajem iz sebe. Ker si hotel ne iti na tabor, da bi ostal z mano, da bi pomagal. Ker si me presenetil, spet, z odločnostjo. Ker si mi pripravljen pomagati kuhati in ker si se pripravljen za nekaj dni preseliti k meni. Ker si občudoval mojo trdnost in mojo moč. Ker si skritiziral mojo trmo in ker si prosil, da lahko pomagaš.

Ker boš pomagal.

Vem da boš, vem da boš tu, da boš prijatelj, da mi boš pomagal v red spraviti veliko več kot bi zmogla sama.

Zato je bilo lepo. Zato hvala.

Ampak ne skrbi preveč.

  • Share/Bookmark


Kako nisem šla na Bled

25 07 2009

Želim si na Bled. Želim si s tabo na Bled. Ful. Ampak nisva šla.

Presenetil si me s svojo vztrajnostjo, ampak jaz vem kako se jo ubije. Ubila sem jo. Dobro sem jo ubila. In žal mi je. Pa ne dovolj očitno.

Želim si da me objameš, da me stisneš. Ampak stisni me zase, ne zaradi tega kar se dogaja. Stisni me tako kot da ti potrebuješ, ne kot da potrebujem jaz, ne kot da potrebujem zaradi tega kar se dogaja.

Želim si da bi se me dotaknil. Tako kot včasih. Da bi metuljčki zamenjali skrčen želodec. Ampak raje se ne dotikaj. Ni varno. Žalostna sem in sama, roke drži stran.

Nisem tvoja the one. Nikoli niti nisem bila, včasih si samo tako mislil. Kot misliš da me moraš peljati na Bled. Zakaj bi me peljal? Da pade “skrb”, ki misliš da jo moraš imeti, s tvojih ramen in lahko rečeš: “Okej, peljal sem jo na Bled, to je to, se slišmo k se slišmo, vidmo k se slučajno srečamo.”

In če bi odšla danes na Bled in se me ne bi dotaknil, bi bilo samo huje. In če bi me danes peljal na Bled in se me slučajno dotaknil, bi bilo še huje. Strah me je bilo. Bi me bilo.

Ker med nama je končano. Nič sva. Mogoče sva nekje v prihodnosti prijatelja, a morava najprej najti vsak svojo novo žrtev na kateri bova pasla oči, na kateri bova hranila metuljčke, s katero se bova omamljala…

Rekla sem da nočem iti pa ni pomagalo. Potem sem rekla, da se s tabo nimam kaj pogovarjati in je vžgalo v sekundi. Tvoj kratek adijo je končal telefonski klic. Nisi me rabil peljati na Bled, zato da se me rešiš. Sploh ne. Še videti me nisi rabil. Tako grdo sem povedala da se še sto let ne boš javil. Vidiš, v resnici te ne skrbi. V resnici je vse v redu. V resnici sva nič.

Zalij s pirom in v bistvu bi mi lahko rekel hvala.

  • Share/Bookmark


Blodnje

19 07 2009

Malo se mi blede. Ponoči v rjuhi iščem žlice za tuš, ne, ne vem kaj je to, nekaj za vodo pomirit baje. Kakšne žice? Še budnim razlagam da imamo kuhinjo, manemoj. In bluzim nekaj o pospravljanju. Tamala se samo reži in razmišlja kako bi diktafon delal celo noč nekje ob meni, da slučajno ne bi zamudila niti ene moje blodnje ob katerih lula od smeha. Ampak men se blede.

  • Share/Bookmark


umetna koma.

16 07 2009
  • Share/Bookmark


the trip is off

16 07 2009

mati so zboleli.

pes je naglušen, oslepel, na srcu ima šum, ampak on je vsaj star.

sanjala sem da so mi zobje popadali v roko. baje to pomeni smrt.

potem sem pripravila vse za moje prvo veliko samostojno potovanje, ki je pravzaprav hkrati za prvič tudi precejšnji ekstrem. ampak nekako sem se veselila tri tedne spati v šotoru pri petih stopinjah. in trdno sm se odločila da bom prilezla na največji evropski ledenik. in hotela sem narediti spomine za moje bodoče otroke in kasneje vnuke, kako sem kot mlada punca lezla na islandijo.

potem sem se odšla poslovit k fotru, ki se je od lanske kapi še kar uspešno rehabilitar, vendar ga daje depresija zaradi osamljenosti. vseeno me je objel in v atlasu mi je pokazal islandijo, namesto njega sem govorila jaz.

in danes sem spakirala. jutri zjutraj gre vlak za munchen. in iz munchna v reykjavik.

ampak jaz ne grem.

z najboljšo prijateljico sem šla na “poslednji” sladoled. ko sem prišla domov, so me doma pričakali pes, maček in sestra. mati so bili na urgenci.

ko je prišel moj drugi oče domov je povedal kot so mu povedali. najprej je imela 220 pritiska. in da se bo jutri vedelo kaj je zares narobe, da bi lahko bila predkap ali oblika kapi ali samo migrena. eh eh.

potem je poklical dedek, dedek ima veze. in veze so poklicale v ljubljano in povedale resnico. poškodovana možganska skorja. kako in zakaj ne vem.

nekaj je bilo s temi zobmi.

  • Share/Bookmark


odhajam… takoj jutri zjutraj… na islandijo

15 07 2009
  • Share/Bookmark


to je to

8 07 2009

Nič ne pišem. Ni časa. Če pa čas je večinoma sploh ne odprem računalnika.

Islandija se bliža. Službica se počasi za nekaj tednov zaključuje. Malo sem zaljubljena. To je to.

  • Share/Bookmark


Ne smem Te in zato bi Te.

25 06 2009

Vračaš se k meni in jaz nisem nič manj nedolžna. Z odprtimi rokami Te sprejemam.

Prijatelja? Prijatelja.

V resnici nisi nikoli odšel in jaz nisem nikoli odšla. Samo postalo je drugače, novo, in se je bilo treba privaditi.

Potrebovala sem vse to, vse to kar se je dogajalo vmes. Potrebovala sem tistega, saj veš, potrebovala sem poljube, dotike, jezike, občutke, strast.

To je pomembno zame. Učila sem se in se tudi naučila, spoznavala sem in spoznala, preizkušala, dobivala in izgubljala. Iskala sem svoje meje, sebe, ljudi, tudi Tebe in še toliko drugih…

Motijo me Tvoji lasje in Tvoja ušesa in Tvoja rit. In mogoče bi me motil tudi palec na Tvoji desni nogi. To najbrž pomeni da nisi popoln, da nikoli ne boš, in zdaj to vidim, in nisem več zaljubljena.

Ampak ti se vračaš… s svojo fakin mononukleozo.1 In si nedosegljiv. To Te spet dela zanimivega. Ampak malo drugače. Brez želj po resni zvezi, brez zaljubljenosti…

Samo zato, ker se tvoja bolezen prenaša s slino me ima da bi te poljubila. Divje in grobo in dolgo in mokro, zalizala na polno. Ne smem Te in zato bi Te. Samo zato. No ja in najbrž mi boš vedno dišal.

Okej, pozabimo na vse skupaj, ker si 95% časa, ko se ne slišiva, vidiva in sploh nisva v stiku. totalno nezanimiv. Rada te imam ampak Ti nisi tisti. Skoraj ziher sem. Skoraj, samo zato, ker nikoli ne smeš reči nikoli, ja, samo zato. Ker teoretično…laj pa vem…mogoče sem pa jaz tista Tvoja.

Včeraj sem pravzaprav dojela da greva skupaj na počitnice.

Fajn si fajn. Vrni se. Kadar želiš. Kot prijatelj. Zaenkrat. Kljub tisti eni možnosti, ki si jo boš vzel ali pa pač ne.

Ni dovoljeno vse vedeti.

  1. bolezen poljuba ali http://www.viva.si/clanek.asp?id=2645 []
  • Share/Bookmark


Bi se ljubila?

23 06 2009

Noč bedi nad nama.
Prazno mesto je preveliko.
Tihe so ceste ki vodijo domov.
Bar je zaprt, kozarci prazni.
Toliko možnosti.

Bi se ljubila?

Tu pod ulično svetilko, ki brli in mežika.

Kje sploh si?

Izgubila sva se v noči.
Mesto je postalo mestece – premajhno.
Pohodil si plin in zgrešil domačo ulico.
Ob cesti je odprta kavarna.
Možnosti.

Ne? Bom pa sama.

  • Share/Bookmark